Šola, ki jo v teh treh tednih skupaj z Ano obiskujeva z najinima gostiteljema, se imenuje Max-Windmüller-Gymnasium Emden. V nasprotju s slovenskim šolskim sistemom se gimnazijsko izobraževanje tukaj začne že po četrtem razredu osnovne šole in traja devet let. Ker je v vsakem letniku dovolj dijakov za štiri oddelke, je šola občutno večja od Gimnazije Tolmin.
Pouk običajno poteka od 7.50 do 13.00. Posebnost je tudi trajanje učnih ur, saj posamezna ura ne traja 45, temveč 90 minut. Vsak dan imajo dijaki tri šolske ure, med katerimi sta dva 20-minutna odmora. Na šoli sicer ni tople malice, lahko pa si dijaki v šolski menzi kupijo hladen obrok.
Tudi sam način pouka se nekoliko razlikuje od tistega, ki smo ga vajeni doma. Ena najbolj opaznih razlik je, da dijaki večino zapiskov ustvarjajo na tabličnih računalnikih in ne v zvezkih. Skoraj vsi uporabljajo tablice iPad in digitalna pisala, ki si jih je mogoče po potrebi izposoditi tudi v šoli. Na tablicah imajo poleg zapiskov shranjene še delovne liste in drugo učno gradivo. Kljub izraziti digitalizaciji pa je uporaba mobilnih telefonov v šoli strogo prepovedana, tudi med odmori. Odkar sem tukaj, nisem opazil skoraj nobenega dijaka, ki bi v šolskih prostorih uporabljal telefon.
Najbolj me je presenetilo vzdušje v razredu. Večina dijakov pri pouku aktivno sodeluje in se prostovoljno vključuje v razpravo. Ko mi je gostitelj David pojasnil, da sodelovanje pri pouku predstavlja kar polovico zaključne ocene pri maturi, mi je hitro postalo jasno, zakaj so dijaki tako motivirani. Zanimivo se mi je zdelo tudi to, da negativna ocena pri enem predmetu ne pomeni nujno popravnega izpita, če so rezultati pri drugih predmetih dovolj dobri.
Na urniku te šole sta tudi dva predmeta, ki ju na Gimnaziji Tolmin ne poznamo – politika in religija. Religijo lahko dijaki izbirno zamenjajo s filozofijo, medtem ko pouk politike v nekaterih razredih, tudi v mojem, poteka v angleškem jeziku.
Kar zadeva raven znanja, je primerjava nekoliko težavna, saj je David, s katerim obiskujem pouk, dve leti mlajši od mene. Kljub temu imam občutek, da pri matematiki obravnavajo nekoliko manj zahtevno snov, kot smo jo mi v prvem letniku.
Ker pouk poteka v nemščini, seveda ne razumem vsega, vendar razumem dovolj, da lahko sledim bistvu učne snovi. Po dveh tednih opažam tudi opazen napredek pri razumevanju govorjene nemščine. Poleg tega vsi dijaki v razredu dobro govorijo angleško, zato pri sporazumevanju nimam večjih težav.
Na splošno je moja izkušnja na tej šoli zelo pozitivna. Nekatere stvari so po mojem mnenju urejene bolje kot pri nas, na primer kriteriji za napredovanje oziroma ponavljanje letnika, po drugi strani pa imajo tudi naše šole določene prednosti, kot je denimo topel obrok za malico. Prav zato se mi zdijo mednarodne izmenjave izjemno pomembne – omogočajo nam, da spoznavamo različne šolske sisteme, se učimo drug od drugega in pridobivamo dragocene življenjske izkušnje.
Lovro Hudomalj, dijak 4.b-razreda
Vir fotografije: Facebook Max-Windmüller-Gymnasium
